V primeru zgodnje izgube enega ali več zob stroka priporoča takojšnje nadomeščanje izgubljenih zob, saj njihovo nenadomeščanje pusti za sabo neravnovesje v zobovju in čeljusti. Sosednji zobje se nagibajo v vrzel in izgubijo pravilno postavitev. Vrzeli se lahko nadomešča na klasičen protetičen način s pomočjo protetičnega mostička ali s pomočjo vgraditve implantata. Implantoprotetika združuje kirurško terapijo vsaditve zobnega vsadka v čeljustno kost in protetično nadgradnjo v ustih. Danes se vedno bolj posega po implantatih, saj imajo mnogo prednosti. Ob ustrezni skrbi so lahko odlična dolgoročna rešitev.

Zobni vsadek ali implantat je vijak, ki se ga vgradi v kost. Implantati so cilindrične oblike in po večini narejeni iz titana. Titan ne korodira, ima majhno električno prevodnost, reagira na temperaturne spremembe brez raztezanja in krčenja, ima odlično biološko združljivost in ni magneten. Alergij na titan še ni bilo dokazanih. Zobni vsadek je tujek, ki ga mora telo sprejeti. Titan je material, ki je biokompatibilen in ga telo zato ne zavrača. Obstaja veliko implantatov različnih proizvajalcev (Ankilos, Nobel Biocare, Astra, Bredent …). Osnovna funkcija implantata je nadomeščanje izgubljene zobne korenine oziroma zagotoviti trdno sidro za protetično nadgradnjo, ki se nadgradi na zobni vsadek. Z njimi nadomeščamo enega ali več manjkajočih zob. Za stabilno in dolgotrajno implantoprotetično rešitev je pomembno dobro načrtovanje razporeditve zobnih vsadkov in tudi izbira protetične nadgradnje. Protetična nadgradnja je odvisna od primera, lahko je le kovinskoporcelanska prevleka, če se nadomešča en zob ali pa mostiček, če nadomeščamo več zob. Implantoprotetika omogoča visoko kvaliteto življenja z nespreminjanjem prehranjevalnih navad, daje samozavest pri govoru in stiku z okolico.

KDO JE LAHKO KANDIDAT ZA IMPLANTATE?

Za implantate je primeren vsak, ki želi nadomestiti manjkajoče zobe. Omejitve pa so pri določenih sistemskih boleznih, kot so imunosupresivni pacienti, pacienti v terminalnih fazah bolezni, pacienti s psihiatričnimi obolenji, boleznimi krvi in hudimi motnjami strjevanja krvi po transplantaciji organov. Za vgradnjo implantatov mora biti zagotovljena zadostna količina primerno goste čeljustne kosti, kandidati morajo biti v dobrem zdravstvenem stanju in psihofizični kondiciji ter z dobrimi higienskimi navadami. Ko so zagotovljeni ti osnovni temelji, praktično ni starostne ovire glede možnosti vsaditve zobnih vsadkov. Po 3D posnetku in kliničnem pregledu se določi, kakšna je gostota čeljustne kosti zgoraj ali spodaj in preveri količino kosti, kjer se bo implantat vsadil. To sta dva pomembna dejavnika, ki morata biti izpolnjena pri implantaciji. Če pogoja ne zadoščata, se ju lahko rešuje tudi kirurško.

KAKO POTEKA VSTAVLJANJE IMPLANTATOV?

Osnovni pogoj za primarno stabilnost implantata je zadostna količina dovolj goste kosti. Poleg tega se mora implantat izogniti okolnim pomembnim anatomskim strukturam. V kolikor se torej z opravljenega CBCT 3D posnetka vidi, da je vse ustrezno, se lahko implantat vstavi takoj. Implantolog mora pri načrtovanju vgradnje implantatov in izpolnjevanju pacientovih želja dobro poznati možnosti protetične nadgradnje in izkoristiti prednosti kvalitetnega implantološkega sistema. Po načrtovanju sledi operativna vgraditev v lokalni anesteziji. Dlesen se razgrne, obdela se čeljustna kost in vgradi implantate. Zaključi se s šivanjem dlesni. Šivi se odstranijo po enem tednu. Poseg traja približno eno uro, sicer pa je trajanje odvisno od števila vstavljenih implantatov. Po vstavitvi implantata se začne proces vraščanja kosti v implantat (osteointegracija), kar traja od 3 do 6 mesecev. Med to fazo se lahko izdela začasna protetična nadgradnja, ki ne obremenjuje vsadka. Po končani osteointegraciji je zobni vsadek fiksiran v kosti in se ga lahko obremeni s protetiko, vse bolj pa je tendenca obremenitve takoj po vstavitvi. V drugi fazi se v implantat privije oblikovalec dlesni; to je element, ki oblikuje sluznični prehod in kasneje omogoča povezavo implantata in protetičnega nadomestka. Izdelava zoba se lahko začne dva tedna po opravljeni drugi fazi, ko je dlesen oblikovana. Garancija na implantate je 10 let ob predpostavki, da je oseba biološko zdrava ter pride dvakrat letno na pregled.

KAKŠNI SO LAHKO ZAPLETI PRI IMPLANTATIH?

Splošni zapleti kirurških posegov, kot so vnetja, so zelo redki, če pa nastopijo, jih je mogoče zdraviti.

V zgornji čeljusti lahko pride med vstavitvijo implantata do prehodnega odprtja nosne ali čeljustne votline, kar običajno nima negativnih posledic za implantat.

Pri vstavitvi implantata v zadnjem delu spodnje čeljusti obstaja možnost poškodbe živca, kar lahko povzroči nekaj mesecev trajajočo motnjo v občutljivosti spodnje ustnice z ohranjeno gibljivostjo spodnje ustnice.

Če se implantat ne vraste, se ga odstrani in počaka 6 tednov, nato pa se vstavi nov implantat